2013

24. november 2013 / 24 of november 2013
moja tla so zadnje tedne zelo spolzka…že preveč. moj notranji zmaj nestrpno tolče z nogo po tleh in jih ruši. se premikam prepočasi? klic kliče naprej naprej, v globino, v neznano… z zaupanjem in prazno glavo… saj, tako ali drugače, tisti znani, varni vsakdan in dnevni red se mi izmika; spreminja v prah.
največja past je biti le besedni filozof.
filozofi nove dobe so mojstri dejanj, s katerimi utelešajo svoje misli, morda celo brez besed.
zmaji se prebujajo, nefilozofsko zahtevajo spoštovanje in prepoznavo njihovega srčnega bistva. resnična moč je tista, ki vzema zalet iz srca. razumska zloraba zmajeve moči se zrcali v katastrofi fukušime. in vsaka sočutna misel, čutenje in obred, v duhu poslan na tisti konec sveta, lahko pomaga k umiritvi zmaja v njegovem bistvu… v tem trenutku je to tisto prepotrebno mesto mednarodnega delovanja, a zakaj nam tega nihče javno ne pove?
(ponovna) prepoznava srčnega bistva – je to morda tudi mantra in način, s katero se naši lastni notranji zmaji lahko povrnejo v svoje bistvo?
koprive, moja glavna hrana to poletje, je še vedno tu. in tudi nogavice, nakljub vsemu, še ostajajo v omari.
(samo)kritika ni nikoli odveč; seveda, v homeopatskih odmerkih.
in recent weeks, my floors are getting really slippery…too much slippery. my inner dragon is becoming inpatient with me, demolishing my grounds. do i move to slow? the call is calling me to go forward, in depth, into unknown… with the trust and empty head… because, anyway, the known and safe ways of my everyday are getting out of my reach, getting demolished into dust.
the biggest trap is being just a talking philosopher.
the philosophers of new era are the masters of actions, that is the embodiments of their thoughts and words, perhaps even speechless.
the dragons are waking up, unphilosophically demanding respect and acknowledgement of their heart essence. the true power takes its running start from the heart. rational abuse of the dragon power mirrors itself in the fukushima catastrophe. and each and every compassionate thought, sensation and ritual, send in the spirit on that part of the world, can help in calming down the dragon, in the return to her essence… here, the international action is more needed now, so why we face public silence on this matter?
the (re)acknowledgement of the heart essence – perhaps, this is the mantra and the way of returning our own inner dragons into her essence, as well?
nettles, the most important food of my summer, is still around me. and also, in spite of everything, my socks are still left in the wardrobe.
(self)criticism is always welcome… of course, in homeopathic doses.
27. marec 2013
morda je najgrozovitejša stvar, na katero danes marsikateri človek pristaja – in h kateri ga iz skritega ozadja poriva današnja vladajoča skupina ljudi -, prav delovanje v smeri le lastnega dobrega.
kako razumeti karmo na pravi način? zavedanje o njej ni lastno le na vzhodu. utemeljuje tudi človeka te zemlje zahoda, in sicer v pregovoru, ki napoveduje, da to, kar človek seje, tudi žanje. je on že popolnoma pozabljen? spoznanje, da je vse, kar je, le energija v tej ali oni obliki oz. frenkvenci, govori, da se človeku kvaliteta energije, ki jo odda skozi svoje misli-besede-dejanja-razpoloženja, na ta ali oni način v isti obliki vedno tudi vrne. to, kar človek preda od sebe, enkrat pride naokoli do njega nazaj. konstruktivno rodi konstruktivno, destruktivno rodi destruktivno. uvidenje dogajanja sveta in življenja na ta način, karmi odvzame značaj fame in mističnosti, ter jo vzpostavi človekovemu razumnemu dojemanju sveta – kot tisti prvi zakon obstajanja -, preprosto in razumljivo. še več, s tem zakon karme izgubi vsak predznak; karma le je oz. se godi, in šele človekovo dojemanje ji prisodi predznak. na ta način je karma lahko ugledana v svoji prvobitni čistosti, kot predvsem tista, ki zrcali način dogajanja sveta in s tem človeku kaže pot pravega načina bivanja.
ali ni prava sreča le tista, ki osreči vse, in je resnično dobro le tisto, ki prinaše dobrobit vsem? ali je v tem trenutku prostora sveta zamenjava tekmovanja s sodelovanjem, prevlade s sožitjem, pohlepa z dobroto, kontrole z prepustitvijo, sovražnosti s sprejemanjem, brezsrčnosti s prisrčnostjo, res prevelik izziv za človeka?
koliko izkušenj še potrebujem-o za spoznanje, da skupina vladajočih zavestno postavlja in napeljuje krize, katastrofe, in sicer z zavestnim namenom človeka spremeniti v prestrašeno, brezvestno, netolerantno, brezsrčno, nečloveško avtomatizirano stvar, ki na ta način postane brezglasno in poslušno orodje, ki nekonfliktno vzdržuje hierarhijo moči in vladajoče posameznike v njihovi neetični igri, s katero se izgublja vsaka sled za pristnim svetom in pristnim človekom.
ali je možno, da je s takšnim načinom dogodevanja prostora sveta človek že vedno, tu in zdaj, v vsakem trenutku vsakdanjega življenja, porinjen v vojno pripravljenost – pa če se tega zaveda ali ne – kot tisto edino pravilno delovanje, ki – kot brezvestno in zavajajoče navajajo vladajoči -, prinaša mir in boljše življenje?
ali je res, da vojno stanje traja že zdaj? pri tem najgrozovitnejše pa je to, da se človek sedanjega vojnega stanja ne zaveda. razloga temu sta vsaj dva. prvič, takšno stresno stanje je postalo že tako normalno, da je prevzelo mesto samega načina življenja. in drugič, nevarnost, ki jo človek srečuje na vsakem koraku, je podtalna, zakrita, skrito zavita v lep papir potrošniške družbe, ki s svojim neprestanim siljenjem v zadovoljevanje izmišljenih potreb, človeka dela tujca sobivajočim drugim ljudem ter ostalim bitjem prostora sveta, in prav tako samemu sebi.
na ta način vladajoči načrtno postavljajo človeško samoregulacijo, ki zmanjšuje število svetovnega prebivalstva, krati človekove osnovne pravice, uničuje planet zemlje, izvršuje grozodejstva, dela nepremostljive zidove med človekom in njegovim bistvom.
kakšen pretres še potrebujem-o, da se končno prebudim-o? da preneham-o kupovati coca-colo, ustekleničeno vodo in s tem preneham-o podpirati privatizacijo vodnih virov? da preneham-o kupovati nesezonsko in uvoženo hrano in s tem preneham-o podpirati kapitalistično-neoliberalistično računico? da preneham-o brati časopise, gledati televizijo in s tem preneham-o živeti v neprestanem strahu, krču in dopuščanju kontole, ki krade človeške pravice pod pretvezo varnosti? kdaj se zgodi spoznanje, da državo ne ustvarjajo in konstituirajo politiki-ekonomisti-pravniki, temveč človek-človek-človek?
ali je resnično zadosti podpirati spremembe z udeležbo na demostracijah, protestivalu enkrat-na-mesec? ali pa ta kulturni protest in demostracije lahko pustita svojo vidno sled le, kolikor se godita vsak dan, na vsakem koraku? je možno, da se gre za odnos med ponudbo in povpraševanjem, ki naznanja, da bojkot oz. ukinjanje povpraševanja pomeni izmaknitev trdnih tal ponudbi? ali ni prav zato vsak človek pomemben in nepogrešljiv, in sicer kot tisti, katerega misel-glas-vodilo-delovanje odloča o resničnosti tega tu in zdaj in vsakega naslednjega trenutka?
ali ni morda prišel skrajni čas, da se začnem-o spraševati ali sploh-koliko-kakšen avto zares potrebujem-o, kako velike in koliko hiš-garaž-vikendov zares potrebujem-o, koliko oblek, obuval, zmrznjene in nesezonske hrane, mesa, sladkarij, hitre hrane, energetskih pijač zares potrebujem-o, koliko ur v fitnesu, na delovnem mestu, v nakupovalnem centru zares potrebujem-o, koliko ur gledanja televizije, brkljanja po internetu, branja časopisov zares potrebujem-o. ali vse to sploh potrebujem-o?
in koliko ur pogovora z družino-bližnjimi-prijatelji-sosedi-someščani zares potrebujem-o, koliko ur hoje po naravi, sedenja pod drevesi, sprehajanja ob morju, zrenja v nebo zares potrebujem-o, koliko brezčasja in časa brez razloga zares potrebujem-o…
koliko se zares lahko prepustim-o, koliko lahko zares zaupam-o, koliko lahko zares sprejemam-o, koliko nasmehov lahko zares podarim-o, koliko dobrega, radosti-pomoči-sočutja lahko zares iz sebe odprtosrčno spustim-o…
ali ni skrajni čas, da uvidim-o, da se nikoli ne gre za ‘kaj’, marveč za ‘kako’? ko človek spoštuje ‘kako’, živi v sočutju in ubira srednjo pot. sočutenje je tisto, ki pozablja na razliko med človekom in vsemi ostalimi – vidnimi in nevidnimi – bitji. srednja pot pa je tista, katere jadra zajemajo moč in se upogibajo v uglašenosti z vetrovi vseh – vidnih in nevidnih – strani.
2.marec 2013 / 2nd of march 2013
pogovor o spremembah za drugačni svet se v smislu možnosti ponavadi vedno dotakne ljudi kot takih. na tej točki premišljanja ljudi kot akterjev v preseganju današnjega stanja sveta v neki novi svet, bolj kvaliteten za vse, se znova in znova izrazi dvom v zmožnost ljudi, da bi prestopili v drugačno zavedanje o prostoru sveta in o sebi sredi njega. res je tako, a hkrati to spoznanje odpre tista prava vrata, skozi katera nezadržno vstopi neki novi svet.
kajti, ali ni prvo in pravzaprav edino vprašanje, na katerega naj bi si vsak človek odgovoril in se do njega opredelili, če želi živeti v drugačnem svetu, tisto njegove lastne odgovornosti in samo-spremembe? torej bistveno vprašanje človeka, ki prinaša novi svet, ni tisto o drugih ljudeh, marveč o njemu samemu; gre se zame, zate, zanj…, za vsakega iz njega samega.
vprašanje je, ali jaz sama zmorem te potrebne spremembe? ali jaz sama zmorem spremeniti sebe, svoj odnos do ljudi in prostora sveta? ali resnično zamenjujem stara prepričanja in vedenja z novimi, bolj zavestnimi?
ali jaz zmorem toliko pozornosti in zavedanja, da se vsako jutro, vsak trenutek dneva, sama v sebi izprašujem kje sem, kako sem, kako delujem, kaj vodi moja vedenja? je moje vodilo prepričanje, ki se ga zavedam in ga zavestno spreminjam ter se ga učim, ali pa se v svet postavljam na temelju nezavednih in obrabljenih prepričanj, ki pa nimajo nič za opraviti z mojo – največkrat spoznano za iskreno – željo po sočutnem delovanju in sobivanju z vsemi bitji prostora sveta? ali se zavem, kdaj sem spet padla na preizkusu, si zavestno oprostim, in se spustim v ponovno preizkušanje in uresničevanje sprememb, ki jih v pogovorih tako jasno in nepreklicno poudarjam? koliko jaz sama zmorem in sem pripravljena iti preko svojih dosedanjih meja, ugledati sočloveka in svet drugače, z enega drugega, morda popolnoma drugačnega, aspekta? kako je s skladnostjo mojih besed in mojih dejanj? katere prioritete si postavljam?
to pomeni, da izziv preobrata sveta ni položen na ‘ljudi’, marveč le na mene samo. ljudje kot taki ne obstajajo, temveč obstaja le človek in človek in človek…, z lastno identiteto in zavedanjem, ki ima moč (in odgovornost?) premakniti ta svet na sočutno raven bivanja. v tem smislu izgovarjati ‘ljudi’, zahtevati od njih in iskati v njih tisto bistveno možnost preboja bivanja v novo dimenizjo, pomeni zgolj iskati izgovore, ki pozornost odmikajo stran od tistega edinega mesta, s katerega se resnično odpre novi prostor sveta. čakati na ‘ljudi’ pomeni čakati na godota. na ta način človek ostaja nedosegljivo odmaknjen od mojstrenja lastnega zavedanja in čustvenen inteligence, ki prinaša odprtost duha za spremembe in njih uresničevanje.
potrebno je čakati nase, v aktivnem in samoustvarjajočem pomenu.
every talk about the changes in the world, we almost all feel must happen, usually comes to the point, where people as such are mentioned as the actors of building a different world. what is mostly recognized at this point, is one big doubt in people and their capability to step into different awareness of the world and her/himself in the midst of it. i agree with it, but also i see this insight as the doors for stepping into new and different world, build out of qualitative change for its all beings.
because, isn’t the first and the only question, that every human being should answer and make a stand, the question of her/himself responsibility and self-change? then, the essential question, which has the strength to open a new world, isn’t concerning the people as people, but the human being itself. it is my question about me, yours about you…, everybody question about her/himself alone. 
am i capable and willing to make needed changes inside me? am i capable to change myself, my attitude toward other human and all other beings? am i capable to replace old beliefs and behaviors with new ones, that grow out of deeper awareness? 
am i capable of the attentiveness and awareness throughout the day, which enable me to question my positioning, behaviors, and grounds of my being? what leads me in the world – is it the belief i’m conscious about and is my choice, or is it unconscious and not-up-to-date-belief, that has actually nothing to do with my inner – most of the times recognized as the most sincere – wish for compassionate co-existance with all other beings of the space. am i conscious about my failures, do i forget myself doing them, and let myself into new round of more conscious acting and making them true? to which level am i prepared and capable of going out of my old boundaries, and acknowledge co-exsisting (human) being as something completely different of previously supposed? are my words and deeds tuned? what are my priorities? 
in this way, the challenge of turning the world upside-down does not lay on ‘people’, but only on me myself. people as such do not exist. what exists is only human being and human being, and human being…, with her/his own identity (and responsibility?), who can bring this world and its dwelling to the dimension of compassion. so pointing out ‘the people’ and defining them as the essential possibility for changing the today’s world, is actually nothing less than the excuse that hides the only real place of real opening of new kind of living and being. waiting for ‘the people’ is actually waiting for godot. in this way, human being stays far far away from mastering her/his own awareness and emotional intelligence, which bring the openness of the spirit, the openness for changes and their manifesting.
what is needed is to wait for me myself, you yourself…, in active and self-creative way.
Advertisements
This entry was published on March 2, 2013 at 7:00 AM. It’s filed under diary, home and tagged , , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink. Follow any comments here with the RSS feed for this post.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: