ivana petan

19.november 2020 / november 19, 2020
ko se sprehod po gozdu občuti kot potapljanje v megli / when walking through forest feels like fog-diving

09.november 2020 / november 09, 2020
ko prideta draga prijatelja katja goljat in matjaž rušt, fotografa, na obisk v delavnico… / when two dear friends, katja goljat in matjaž rušt, photoraphers, come for a visit to my workshop…

08.november 2020 / november 08, 2020
gozdni sprehod v zenovski megli. golovec, ljubljana / zen-mist walk in the forest. ljubljana

24. november 2013 / 24 of november 2013
moja tla so zadnje tedne zelo spolzka…že preveč. moj notranji zmaj nestrpno tolče z nogo po tleh in jih ruši. se premikam prepočasi? klic kliče naprej naprej, v globino, v neznano… z zaupanjem in prazno glavo… saj, tako ali drugače, tisti znani, varni vsakdan in dnevni red se mi izmika; spreminja v prah.
največja past je biti le besedni filozof.
filozofi nove dobe so mojstri dejanj, s katerimi utelešajo svoje misli, morda celo brez besed.
zmaji se prebujajo, nefilozofsko zahtevajo spoštovanje in prepoznavo njihovega srčnega bistva. resnična moč je tista, ki vzema zalet iz srca. razumska zloraba zmajeve moči se zrcali v katastrofi fukušime. in vsaka sočutna misel, čutenje in obred, v duhu poslan na tisti konec sveta, lahko pomaga k umiritvi zmaja v njegovem bistvu… v tem trenutku je to tisto prepotrebno mesto mednarodnega delovanja, a zakaj nam tega nihče javno ne pove?
(ponovna) prepoznava srčnega bistva – je to morda tudi mantra in način, s katero se naši lastni notranji zmaji lahko povrnejo v svoje bistvo?
koprive, moja glavna hrana to poletje, je še vedno tu. in tudi nogavice, nakljub vsemu, še ostajajo v omari.
(samo)kritika ni nikoli odveč; seveda, v homeopatskih odmerkih.
in recent weeks, my floors are getting really slippery…too much slippery. my inner dragon is becoming inpatient with me, demolishing my grounds. do i move to slow? the call is calling me to go forward, in depth, into unknown… with the trust and empty head… because, anyway, the known and safe ways of my everyday are getting out of my reach, getting demolished into dust. 
the biggest trap is being just a talking philosopher.
the philosophers of new era are the masters of actions, that is the embodiments of their thoughts and words, perhaps even speechless.
the dragons are waking up, unphilosophically demanding respect and acknowledgement of their heart essence. the true power takes its running start from the heart. rational abuse of the dragon power mirrors itself in the fukushima catastrophe. and each and every compassionate thought, sensation and ritual, send in the spirit on that part of the world, can help in calming down the dragon, in the return to her essence… here, the international action is more needed now, so why we face public silence on this matter?
the (re)acknowledgement of the heart essence – perhaps, this is the mantra and the way of returning our own inner dragons into her essence, as well?
nettles, the most important food of my summer, is still around me. and also, in spite of everything, my socks are still left in the wardrobe.
(self)criticism is always welcome… of course, in homeopathic doses.

27. marec 2013
morda je najgrozovitejša stvar, na katero danes marsikateri človek pristaja – in h kateri ga iz skritega ozadja poriva današnja vladajoča skupina ljudi -, prav delovanje v smeri le lastnega dobrega.
kako razumeti karmo na pravi način? zavedanje o njej ni lastno le na vzhodu. utemeljuje tudi človeka te zemlje zahoda, in sicer v pregovoru, ki napoveduje, da to, kar človek seje, tudi žanje. je on že popolnoma pozabljen? spoznanje, da je vse, kar je, le energija v tej ali oni obliki oz. frenkvenci, govori, da se človeku kvaliteta energije, ki jo odda skozi svoje misli-besede-dejanja-razpoloženja, na ta ali oni način v isti obliki vedno tudi vrne. to, kar človek preda od sebe, enkrat pride naokoli do njega nazaj. konstruktivno rodi konstruktivno, destruktivno rodi destruktivno. uvidenje dogajanja sveta in življenja na ta način, karmi odvzame značaj fame in mističnosti, ter jo vzpostavi človekovemu razumnemu dojemanju sveta – kot tisti prvi zakon obstajanja -, preprosto in razumljivo. še več, s tem zakon karme izgubi vsak predznak; karma le je oz. se godi, in šele človekovo dojemanje ji prisodi predznak. na ta način je karma lahko ugledana v svoji prvobitni čistosti, kot predvsem tista, ki zrcali način dogajanja sveta in s tem človeku kaže pot pravega načina bivanja.
ali ni prava sreča le tista, ki osreči vse, in je resnično dobro le tisto, ki prinaše dobrobit vsem? ali je v tem trenutku prostora sveta zamenjava tekmovanja s sodelovanjem, prevlade s sožitjem, pohlepa z dobroto, kontrole z prepustitvijo, sovražnosti s sprejemanjem, brezsrčnosti s prisrčnostjo, res prevelik izziv za človeka?
koliko izkušenj še potrebujem-o za spoznanje, da skupina vladajočih zavestno postavlja in napeljuje krize, katastrofe, in sicer z zavestnim namenom človeka spremeniti v prestrašeno, brezvestno, netolerantno, brezsrčno, nečloveško avtomatizirano stvar, ki na ta način postane brezglasno in poslušno orodje, ki nekonfliktno vzdržuje hierarhijo moči in vladajoče posameznike v njihovi neetični igri, s katero se izgublja vsaka sled za pristnim svetom in pristnim človekom.
ali je možno, da je s takšnim načinom dogodevanja prostora sveta človek že vedno, tu in zdaj, v vsakem trenutku vsakdanjega življenja, porinjen v vojno pripravljenost – pa če se tega zaveda ali ne – kot tisto edino pravilno delovanje, ki – kot brezvestno in zavajajoče navajajo vladajoči -, prinaša mir in boljše življenje?
ali je res, da vojno stanje traja že zdaj? pri tem najgrozovitnejše pa je to, da se človek sedanjega vojnega stanja ne zaveda. razloga temu sta vsaj dva. prvič, takšno stresno stanje je postalo že tako normalno, da je prevzelo mesto samega načina življenja. in drugič, nevarnost, ki jo človek srečuje na vsakem koraku, je podtalna, zakrita, skrito zavita v lep papir potrošniške družbe, ki s svojim neprestanim siljenjem v zadovoljevanje izmišljenih potreb, človeka dela tujca sobivajočim drugim ljudem ter ostalim bitjem prostora sveta, in prav tako samemu sebi.
na ta način vladajoči načrtno postavljajo človeško samoregulacijo, ki zmanjšuje število svetovnega prebivalstva, krati človekove osnovne pravice, uničuje planet zemlje, izvršuje grozodejstva, dela nepremostljive zidove med človekom in njegovim bistvom.
kakšen pretres še potrebujem-o, da se končno prebudim-o? da preneham-o kupovati coca-colo, ustekleničeno vodo in s tem preneham-o podpirati privatizacijo vodnih virov? da preneham-o kupovati nesezonsko in uvoženo hrano in s tem preneham-o podpirati kapitalistično-neoliberalistično računico? da preneham-o brati časopise, gledati televizijo in s tem preneham-o živeti v neprestanem strahu, krču in dopuščanju kontole, ki krade človeške pravice pod pretvezo varnosti? kdaj se zgodi spoznanje, da državo ne ustvarjajo in konstituirajo politiki-ekonomisti-pravniki, temveč človek-človek-človek?
ali je resnično zadosti podpirati spremembe z udeležbo na demostracijah, protestivalu enkrat-na-mesec? ali pa ta kulturni protest in demostracije lahko pustita svojo vidno sled le, kolikor se godita vsak dan, na vsakem koraku? je možno, da se gre za odnos med ponudbo in povpraševanjem, ki naznanja, da bojkot oz. ukinjanje povpraševanja pomeni izmaknitev trdnih tal ponudbi? ali ni prav zato vsak človek pomemben in nepogrešljiv, in sicer kot tisti, katerega misel-glas-vodilo-delovanje odloča o resničnosti tega tu in zdaj in vsakega naslednjega trenutka?
ali ni morda prišel skrajni čas, da se začnem-o spraševati ali sploh-koliko-kakšen avto zares potrebujem-o, kako velike in koliko hiš-garaž-vikendov zares potrebujem-o, koliko oblek, obuval, zmrznjene in nesezonske hrane, mesa, sladkarij, hitre hrane, energetskih pijač zares potrebujem-o, koliko ur v fitnesu, na delovnem mestu, v nakupovalnem centru zares potrebujem-o, koliko ur gledanja televizije, brkljanja po internetu, branja časopisov zares potrebujem-o. ali vse to sploh potrebujem-o?
in koliko ur pogovora z družino-bližnjimi-prijatelji-sosedi-someščani zares potrebujem-o, koliko ur hoje po naravi, sedenja pod drevesi, sprehajanja ob morju, zrenja v nebo zares potrebujem-o, koliko brezčasja in časa brez razloga zares potrebujem-o…
koliko se zares lahko prepustim-o, koliko lahko zares zaupam-o, koliko lahko zares sprejemam-o, koliko nasmehov lahko zares podarim-o, koliko dobrega, radosti-pomoči-sočutja lahko zares iz sebe odprtosrčno spustim-o…
ali ni skrajni čas, da uvidim-o, da se nikoli ne gre za ‘kaj’, marveč za ‘kako’? ko človek spoštuje ‘kako’, živi v sočutju in ubira srednjo pot. sočutenje je tisto, ki pozablja na razliko med človekom in vsemi ostalimi – vidnimi in nevidnimi – bitji. srednja pot pa je tista, katere jadra zajemajo moč in se upogibajo v uglašenosti z vetrovi vseh – vidnih in nevidnih – strani.

2.marec 2013 / 2nd of march 2013
pogovor o spremembah za drugačni svet se v smislu možnosti ponavadi vedno dotakne ljudi kot takih. na tej točki premišljanja ljudi kot akterjev v preseganju današnjega stanja sveta v neki novi svet, bolj kvaliteten za vse, se znova in znova izrazi dvom v zmožnost ljudi, da bi prestopili v drugačno zavedanje o prostoru sveta in o sebi sredi njega. res je tako, a hkrati to spoznanje odpre tista prava vrata, skozi katera nezadržno vstopi neki novi svet.
kajti, ali ni prvo in pravzaprav edino vprašanje, na katerega naj bi si vsak človek odgovoril in se do njega opredelili, če želi živeti v drugačnem svetu, tisto njegove lastne odgovornosti in samo-spremembe? torej bistveno vprašanje človeka, ki prinaša novi svet, ni tisto o drugih ljudeh, marveč o njemu samemu; gre se zame, zate, zanj…, za vsakega iz njega samega.
vprašanje je, ali jaz sama zmorem te potrebne spremembe? ali jaz sama zmorem spremeniti sebe, svoj odnos do ljudi in prostora sveta? ali resnično zamenjujem stara prepričanja in vedenja z novimi, bolj zavestnimi?
ali jaz zmorem toliko pozornosti in zavedanja, da se vsako jutro, vsak trenutek dneva, sama v sebi izprašujem kje sem, kako sem, kako delujem, kaj vodi moja vedenja? je moje vodilo prepričanje, ki se ga zavedam in ga zavestno spreminjam ter se ga učim, ali pa se v svet postavljam na temelju nezavednih in obrabljenih prepričanj, ki pa nimajo nič za opraviti z mojo – največkrat spoznano za iskreno – željo po sočutnem delovanju in sobivanju z vsemi bitji prostora sveta? ali se zavem, kdaj sem spet padla na preizkusu, si zavestno oprostim, in se spustim v ponovno preizkušanje in uresničevanje sprememb, ki jih v pogovorih tako jasno in nepreklicno poudarjam? koliko jaz sama zmorem in sem pripravljena iti preko svojih dosedanjih meja, ugledati sočloveka in svet drugače, z enega drugega, morda popolnoma drugačnega, aspekta? kako je s skladnostjo mojih besed in mojih dejanj? katere prioritete si postavljam?
to pomeni, da izziv preobrata sveta ni položen na ‘ljudi’, marveč le na mene samo. ljudje kot taki ne obstajajo, temveč obstaja le človek in človek in človek…, z lastno identiteto in zavedanjem, ki ima moč (in odgovornost?) premakniti ta svet na sočutno raven bivanja. v tem smislu izgovarjati ‘ljudi’, zahtevati od njih in iskati v njih tisto bistveno možnost preboja bivanja v novo dimenizjo, pomeni zgolj iskati izgovore, ki pozornost odmikajo stran od tistega edinega mesta, s katerega se resnično odpre novi prostor sveta. čakati na ‘ljudi’ pomeni čakati na godota. na ta način človek ostaja nedosegljivo odmaknjen od mojstrenja lastnega zavedanja in čustvenen inteligence, ki prinaša odprtost duha za spremembe in njih uresničevanje.
potrebno je čakati nase, v aktivnem in samoustvarjajočem pomenu.
every talk about the changes in the world, we almost all feel must happen, usually comes to the point, where people as such are mentioned as the actors of building a different world. what is mostly recognized at this point, is one big doubt in people and their capability to step into different awareness of the world and her/himself in the midst of it. i agree with it, but also i see this insight as the doors for stepping into new and different world, build out of qualitative change for its all beings.
because, isn’t the first and the only question, that every human being should answer and make a stand, the question of her/himself responsibility and self-change? then, the essential question, which has the strength to open a new world, isn’t concerning the people as people, but the human being itself. it is my question about me, yours about you…, everybody question about her/himself alone. 
am i capable and willing to make needed changes inside me? am i capable to change myself, my attitude toward other human and all other beings? am i capable to replace old beliefs and behaviors with new ones, that grow out of deeper awareness? 
am i capable of the attentiveness and awareness throughout the day, which enable me to question my positioning, behaviors, and grounds of my being? what leads me in the world – is it the belief i’m conscious about and is my choice, or is it unconscious and not-up-to-date-belief, that has actually nothing to do with my inner – most of the times recognized as the most sincere – wish for compassionate co-existance with all other beings of the space. am i conscious about my failures, do i forget myself doing them, and let myself into new round of more conscious acting and making them true? to which level am i prepared and capable of going out of my old boundaries, and acknowledge co-exsisting (human) being as something completely different of previously supposed? are my words and deeds tuned? what are my priorities? 
in this way, the challenge of turning the world upside-down does not lay on ‘people’, but only on me myself. people as such do not exist. what exists is only human being and human being, and human being…, with her/his own identity (and responsibility?), who can bring this world and its dwelling to the dimension of compassion. so pointing out ‘the people’ and defining them as the essential possibility for changing the today’s world, is actually nothing less than the excuse that hides the only real place of real opening of new kind of living and being. waiting for ‘the people’ is actually waiting for godot. in this way, human being stays far far away from mastering her/his own awareness and emotional intelligence, which bring the openness of the spirit, the openness for changes and their manifesting.
what is needed is to wait for me myself, you yourself…, in active and self-creative way.

1st of march 2013
A PROJECT IS LOOKING FOR SPONSORSHIP. PLEASE, READ.
My life companion, Bojan Brecelj, photographer, is already the second year working on a 3-years project in Sarajevo, Bosnia & Herzegovina. The project is part of international art Festival Sarajevo – Sarajevo Winter, that has been going on since 1984. The project involves portable self-portraying studio, Bojan’s invention, and people of Sarajevo, who become the co-creators. Without people of Sarajevo, this project does not exist.
Few weeks ago, we’ve been in Sarajevo, each of us exhibiting, and Bojan and his assistant Andrej working on a project, but after few days the project was stopped by burglars who have stolen Bojan’s photo equipment. The sum of buying new equipment is too much for us, so we decided to turn on you all for donation-help. Bojan deeply wishes to finish this year part of the project and also continue it in 2014, as has been planned with Ibrahim Spahić, the director of the festival. Please, take a moment and read Bojan’s message, thank you: http://bojanbrecelj.blogspot.com/

1st of december 2012
zadnje dni me spremlja notranji nemir. kot da se preveč stvari usuva name. v iskanju svojega pravega novega mesta občutim, kako pretesna mi ratuje koža. telo kot da potrebuje nov prostor, da se lahko zlije vanj in biva z njim, v njem. nasplošno, malce brez prave orientacije tečem naokoli… hm, ničkaj prijetno.
vsakodnevni obiski narave mi govorijo isto. zemljo občutim kot da se spet premika sama v sebi, njene plasti težke snovnosti prehajajo v pretočnost. vse v njej kot da brbota, se sprehaja oz. preliva v iskanju novega mesta in nove kvalitete. statičnost njenega fizičnega utelešenja postaja pretesna. namesto občutenja narave kot trdnih tal, zdaj moji koraki hodijo skozi barve, ki jih zemlja pošilja na plano. ta polja vseh barv, predvsem pa vijolične in roza, so kot besede njene podpore spremembam sedanjega sveta. svojo povezanost z naravo zdaj občutevam in doživljam kot prehajajoče valovanje povezovanja barv – mojih in njenih -, ki se spajata v isti žarek.
ta pretesnost se zrcali tudi v odnosih, tistih z ljubljenimi bližnjimi in malo-manj bližnjimi, s skoraj-nič in nič ljubljenimi, z znanci in neznanci, s političnimi zavezami, razvezami in nikoli-vezami. poznani odnosi in načini bivanja postajajo pretesni. kličejo k premiku kvalitete njihovih korenin. kličejo po sodelovanju, spoštovanju in sprejemanju, po dopuščanju svobode in pretočnosti, po prevzemanju odgovornosti za samo-lastnto letenje kot tisto zdaj že nujno vodilo človekovega načina biti.
s poglabljanjem zavedanja v lastno bitje se morda zasvetlika uvid, da sledenje srcu uteleša odgovornost in delovanje za dobro vseh bitij, in sicer kot sodelovanje z njimi in njihovimi barvami, ki edino rodi tudi lastno blagostanje.

26th of november 2012
počasi-počasi – mnogokrat se mi zdi, da prepočasi – se zenovska resnica o praznem bistvu vsega vse bolj utiskuje v moje zavedanje in telo. tista navajenost določanja in omejevanja situacij in ljudi v statična in fiksna dejstva takšnega-in-takšnega-in-nikakor-ter-nikoli-drugačnega; dobrega/slabega, lepega/grdega, uspešnega/neuspešnega, sreče/nesreče, ki v tem duhu sprožijo moje reakcije, se nalahko, a vse jasneje spreminja v gibanje nedoločenosti in nedoločeno gibanje. z zavedanjem, da bo tudi to minilo, da se vsaka definicija dogodka ali človeka v času spremeni, šele lahko postanem resnično tolerantna, sočutna, ljubeča, podpirajoča. ‘tudi to bo minilo,’ pa posredno govori tudi to, da je ‘to je le moj način branja določene situacije in človeka, ki nikakor ne pripada slednjema kot njuno bistvo. najverjetneje bi že prvi (ne)znanec na cesti ta isti dogodek ali človeka zaznal in razumel bistveno drugače’.
‘tudi to bo minilo’ pravzaprav pomeni dopustiti si prepustiti se igri življenja, katerega edina stalnica je sprememba. resnica relativnega razumevanja in določanja situacije ali človeka pa govori o tem, da sem le jaz tista, ki določa njun pomen, in da če je temu tako, potem s spremembo zavedanja dogodkom/prostoru/stvarem/človeku lahko podelim nek nov, popolnoma drugačen pomen. lahko po tej poti pridem do zgolj delovanja v trenutku – brez vrednotenja? takšno delovanje postane res uglašeno in usklajeno z aktualnim prostorom in časom, z aktualnim dogodkom, srečanim človekom in tistim tu-in-zdaj moje notranjosti.
iz tega zavedanja odsotnosti vrednostnega predznaka situacije ali človeka – o največkrat nezavednem procesu oblačenja vse doživetega v obleke po lastnem izboru, ki prisodijo vrednosti situaciji ali človeku, ki sta v bistvu nevtralna, prazna, in zgolj sta -, izvira bistvo svobode in tisto stanje duha lucidne radosti, ki dopuščata človeku ugledati lepoto sveta in njegovo soustvarjanje.
z odmikom od vrednotenja, od podeljevanja vrednostnega predznaka, situaciji in človeku dopustim, da se razkrije v neki novi luči, da je spoznano na način, ki se ga do sedaj nisem zavedala.
način situacije in človeka, kot se meni kažeta, izvira le iz mojega lastnega načina branja le-teh. izhajajo iz mojega lastnega zavedanja, ki določa način in nalepke, ki jih nato prisodim; zalepim nalepko ali dva nanje. zavedajoč se tega procesa si dopustim izbiro: izbiro, da na nalepke napišem nekaj drugega, in celo izbiro, da opusim nalepke in se učim biti prisotna v trenutku.
zavedanje o tem, da so pojavi sami po sebi nevtralni, da so praznega bistva, me usmeri še na eno novo pot; pot izpraševanja same sebe. zakaj prisojam takšne in takšne nalepke? zakaj ne neke druge? kaj to govori o meni? iz česa razstejo ta vrednotenja? katere primanjkljaje in stiske moje lastne čustvenem, mentalne, fizične in duhovne dimenzije s tem posredno in nadomestno zadovoljujem? na katere moje travmatične dogodke se lepijo nalepke, ki jih prisojam oz. na katere notranje stiske mi te nalepke kažejo? in tudi, kateri, morda celo nezavedni vzorci me vodijo v življenju? se jih lahko zavem? torej, kdo je sploh vladar mojega življenja?
življenje je prekratko, da bi ga preživeli jezni, žalostni, depresivni, nezadovoljni. a to se dostikrat zgodi, kajti učenja, ki jih podarja življenje, niso lahka. a tudi težka ne… vse zavisi o nivoju moje notranje moči, da se z njimi soočim in se vanje spustim. zato je tisto najbolj pomembno ohranjanje in zviševanje moje lastne vitalne energije. skrb za telo in duha. bistvena pot pa je mojstrenje čustvene inteligence, ki edina rodi sočutje.

4th of november 2012
ta ogromna količina dežnih kapelj, ki zadnje dni preplavlja zemljo v obsegu, ki ne more biti spregledan, nosi pomembno sporočilo. človeka želi preplaviti s spominom o pomembnosti srčne, čustvene, intelience. srce in čustvena inteligenca sta tisti, preko katerih se človek zave povezanosti in soodvisnosti z drugimi bitji, o nuji sodelovanja z njimi in njih spoštovanja. narasla voda spodbuja vsaj kratki odhod iz glave in sprehod v kraljevstvo srca.
dež spominja, da nam prepustitev srčnosti lahko prinese nek novi način bivanja, v katerem je vsako bitje prepoznano kot edinstveno in nepogešljivo. in prav tako naznanja, da je moč srca in čustvene inteligence prav zares kot voda: ko se zberejo kapljice skupaj in voda naraste, le-te nič več ne more ustaviti v njenem toku in na njeni pot…

11th of september 2012
ob zadnji avgustovski polni luni, tisti modri luni, sem zaznala, da se je zgodilo nekaj posebno dragocenega. odprl se je nevidni prostor odprte praznine, ki dopušča in podpira utelesitev novega, prerojenega, sveta in novega, prerojenega, človeka. to je prostrani prostor možnosti, kjer nevidna bitja zemlje in neba podpirajo spremembe, ki jih človek želi utelesiti navznoter in navzven. sedaj je tisto najbolj željeno oplemeniteno s posebno močno podporo nevidnega sveta. sanje so uresničljive, so na dosegu roke, vendar pa le, kolikor spoštujejo in rastejo iz zavedanja celostnosti sveta, kjer tisto dobro vedno pomeni dobro za vse in vsako, ki je.
udejanjanje te odprte možnosti zame pomeni poglobitev vase, ki usmeri in jasno ubesedi željeno spremembo, in nato zavedanje in povezavo s poljem podpore nevidnega sveta vodstva, ki spodbuja, vodi in spremlja moje zavestno utelešanje novih akcij in reakcij, ki prinašajo blagostanje vsakemu delčku, ki ga zaokroža prostor našega sveta.
ta izjemno podpirajoči prostor ne bo zavedno oprt. potrebno je podvizati se in najkasneje do sredine decembra 2012 razpreti krila novega zavedanja in delovanja.
at the last full moon in august, called the blue moon, i sensed something very precious has happened. new invisible space of emptiness has opened, and is giving a way and support the realisation of new, reborn world, and new, reborn human being. it is a vast space of possibilities, where invisible beings of the earth and the sky are supporting the changes human being wishes to embody outside and inside her/himself. that, which is wished for the most, is now enriched with the special power of realisation from the invisible world. the dreams can come true, but only if based on the respect and the awareness of the wholeness of the world, where good always means good for each and everything that is.
the realisation of this opened possibility demands my self-contemplation, which is necessary for focused and clearly expressed changes that are wished for, and the awareness and connection with the supportive field of the invisible world that follows, guides and motivates conscious embodiment of new actions and reactions for the welfare of all parts, encircled as the space of our world.
this strongly supportive space will not be opened forever. until mid december 2012 we have time to stretch the wings of new awareness and new way of being.

5th of march 2012
notranja moč ima veliko za opraviti s kreativnim obvladovanjem čustev. obvladovanje tu niti ni prava beseda, bolj je na stvari mojstrstvo čustev. da ne padem v njih, temveč jih u-vidim. da se ne izgubim v njih, temveč me us-merijo. da me ne ovirajo in zaustavljajo, temveč podpirajo in vodijo. čustva so odzven naravnega nihanja življenjske energije. njih mojstrenje me uči brezpogojnega vztrajanja v svoji moči. ljudje smo veliko bolj močni kot si priznamo, a ne?

22th of february 2012
že včeraj sem začutila zemljo, da se je odprla na poseben, nov način. res, sveti valentin je odklenil korenine, začenja se pomlad, a ni samo to. zemlja se je začela dajati na novi način. zaznam ga kot še eno novo priložnost, da človek zemljo uvidi in občuti še bližje sebi, kot tisto isto, a drugačno: da je tudi ona, kot on sam, utelešena zavest, zavest v telesu, vedno čakajoča na komunikacijo in sodelovanje. in da je vse eno. njena frekvenca je postala še za eno nianso manj snovna, manj materialna. na zemljo pa pada zlati dež. ta ognjeni dež nebes zemljo še bolj predano dotika, jo ljubkuje s svojimi hranljivimi kapljami. popolni brezpogojni ljubezenski odnos.  tako zelo zelo se imata rada zemlja in nebo: le dve nasprotji, ki sta v brezpogojnem ljubečem odnosu, sta v tistem pravem odnosu, v katerem se vedno zgodi čudež življenja… s tem kažeta človeku pravi način sobivanja.

20th of february 2012
hm… kar so me naučili je to, da sem do drugih takšna, kakšna želim, da so drugi do mene. in to drži. a to ni prvi korak. kajti, pozabili so mi povedati, da sem do drugih lahko le takšna, kakršna sem do sebe same. zato je nujen obrat. moj odnos do drugih izvira iz mojega odnosa do sebe same. in nikakor drugače. kar delam sebi, delam tudi drugim. in le to, kar dajem sebi, lahko podarjam tudi drugim. pot do drugih vodi po poti do mene same: katera so moja prepričanja o meni sami? kako se občutim? kakšne so primarne misli? ali se spoštujem? sem tolerantna do sebe? si odpuščam? sem nežna s sabo? se sprejemam? si zaupam? verjamem vase? se imam rada? pritrdilni odgovori me vodijo v enakovredni, horizontalni odnos z drugimi. iz njega se rodi nekaj resnično ustvarjalnega, edinstvenega in dobrega za celoto. z nikalnimi odgovori pa vzdržujem hierarhijo: drugi je vedno nad ali pod mano. na ta način podpiram veljavno razmerje moči; prav tisto, za katero globoko verjamem, da je njegov čas že mimo. in da sem ga sama že presegla. zakaj? kajti tisto, kar temu načinu manjka, je brezpogojnost in čistost, kjer je darovanje le zaradi darovanja samega. brez pričakovanja dobiti nekaj v povračilo, nazaj. stvari so res tako preproste. zakaj jih je tako težko ugledati v tej preprostosti? je res tako težko prebuditi se?

16th of february 2012
svoj svet sama gradim in spreminjam. in nihče ga nima pravice spreminjati. nihče, razen mene. radost ali žalost, ki jo živim kot svoj svet, je le moja izbira. pa če se je zavedam ali ne. nihče ga ne dela takšnega kot je, razen mene. drugi nimajo nič pri tem. ne obstaja prav in narobe, marveč le zavedanje ali sledim svojim notranjim klicem. in tisto, kar lahko prispevam k celoti sveta je njihovo udejanjanje. ki jih bo morda nekoč nekdo slišal. ali pa tudi ne. to res ni pomembno. drugi me ne morejo razočarati. tudi jaz drugih ne morem razočarati. lahko pa sebe. vse ostalo je le odmev kontrole in neodgovornosti, ki sem jo sprejela nase na poti, in ki jo sedaj, počasi a vztrajno, metem s sebe. objektivni pogled ne obstaja. vse, kar je, so le subjektivni pogledi. in subjektivni svetovi. ali se sploh zavedam, kaj si pravzaprav mislim o svojem svetu? umetnost je v naučiti se zagledati svoj svet s svojimi očmi in ne očmi drugih, ga spoznati, sprejeti v njegovem spreminjanju in do njega zavzeti distanco. morda na ta način lahko začutim svet drugega bolj jasno, ki bolj usreza njegovim očem. moj pogled v svet drugega ni tisti njegovega pogleda. kar velikokrat pomeni izkrivljeno videnje svetov, a ne nujno. pravice spreminjati tujega sveta nimam. in tudi pravice obsojati tujega sveta nimam. pa četudi se mi zdi še tako napačen. jaz in drugi vidiva svet drugače. vse, kar takrat lahko naredim je to, da spremenim svoj svet in postanem bolj tolerantna, zavedajoča, kar mi dopusti, da se tudi svetu drugega bolj približam, da se mi bolj odpre, in morda se prav zaradi mojega ravnanja nespreminjanja in sprejemanja nekaj spremeni. nič ni tako nesprejemljivo, da ga odprto srce ne bi moglo sprejeti. vsa čustva v meni obstajajo le zato, ker jih sama vzdržujem in se ne zmorem odlepiti od njih. kar potrebujem, je preverba realnosti. morda ugotovim, da je svet, v katerem živim, prav takšen, kot si želim.

24th of january 2012
biti potrpežljiva. potrpežljivost… le ona je tista, ki me lahko spusti v sproščenost prebivanja; v biti tu-in-zdaj. in v brezpogojno sprejemanje vsega, kar mi pride naproti. kako jo vtisniti v telo? zame…hoja, brezciljna, dolga hoja. hodeč začutim trenutek, ko mi zmanjka potrpežljivosti. začutim nestrpnost, kako raste v meni. se je zavem. jo sprejmem in ji sledim. diham z njo. in v enem trenutku eksplodira… takrat se zgodi preboj… nestrpnost popusti. počasi se spremeni v radost zgolj hoditi… potrpežljivo. seveda, do naslednjega izziva… to be patient. patience… only patience can lead me into dwelling in serenity; into being here-and-now. and into unconditional acceptance of everything that comes along. how can patience be inprinted into the body? for me… by walking. long ones, and with no goal what so ever. walking, i feel the moment my patience is gone. i start to feel the intolerance growing inside me. i become conscious of it. i accept it and follow it; i breath with it. and in one moment it explodes… it is the moment of break-through… intolerance drops down. slowly it turns into the joy of just walking… patiently. until the next challenge, of course…

15th of january 2012
kako najti pravo in kreativno ravnotežje med dopuščanjem, da se zgodi, kar se mora zgoditi; z dopuščanjem, da se mi godi čudež življenja, in zavestnimi odločitvami moje notranjosti, s katerimi usmerjam svoje življenje? med aktivno aktivnostjo in aktivno pasivnostjo; aktivnim jangom in aktivnim jinom. kako naj usmerjam in obenem spuščam? kako se godi ta nenhno vzpostavljajoča se uglašenost? s poslušanjem srca, intuicijo, z brezpogojnim dopuščanjem, zaupanjem in odpuščanjem? z nenavezanostjo in radostjo zgolj ‘biti’? how to find the right and creative balance between letting to happen what is meant to happen; letting the miracle of life to unfold, and conscious decisions from my innerness that shape and direct my life? between active activity and active pasivity; active yang and active yin. how can i direct and at the same time let go? how does this never-ending estsablished attunement shapes? … by listening to my heart, by intuition, by unconditional allowance, trust and forgiveness? by detachment and joy of just ‘to be’?

21/22th of december 2011
the winter solstice. spent with bojan on kamenjak, stony tip of the istra peninsula in croatia. the perfect place for breathing out 2011 year and breathing in year 2012. the sea is freezing, the sun warm… great combination for bare feet. and the rocks are constanly inviting for a long walk by the sea. yes, definitely, the earth is chaning, the times are changing. with attentivenss it is possible to feel someting like a deep emptiness, residing in the core with no center, flowing to all directions like invisible roots. it is leting free from the old ways and making room for the new ones. the frequency is chaning, rising. the intuition is taking lead. the challenge cannot be postponed…or? how much do i dare? happy new year.

19th of december 2011
ko zaprem oči, vidim več.
with my eyes closed, i see more.

1

3/14th of december 2011
…from time to time i get this same deep feeling that my doings are so meaningless in this world of mass production and consumership, where ruling attitude ‘to have’ has shadowed the essential truth ‘to be’. today, working in my workshop again till midnight, i got it again. but despite or because of all this i just cannot stop myself from working in clay. what is the right definition of ‘importance’ anyway? everybody should find it out for her/himself. at least i don’t feel guilty anymore for so called ‘use-less’ work i do… because ‘less in more’… so i smiled inside, call myself ‘loony’, and continue to work on my new sculpture.

12th of december 2011
for quite a few days now, my thoughts are mostly dedicated to forgiveness…forgiveness to important others here-and-now and from my past…but! i realised that forgiving the others is actually the act of forgiving myself…for lack of creative, responsible and unattached response, for not knowing the better way of communicating in conflict situation, for not being able to accept the other person as she/he in the given moment is and not taking it personally. meditating on this forgiveness-theme, the mercilessness i felt for my important others, simply started to disappear… 

09th of december 2011
drevo in sonce sta isto a drugačno. drevo raste od spodaj navzgor, sonce od zgoraj navzdol. oba sijeta in me hranita z nikermano, razlika je le ta, da eno žari iz notranjosti zemlje, drugo pa iz zunanjosti neba. the tree and the sun are different but actually the same. the tree grows from below and the sun from above. they both shine and feed me with life force, just that one radiates from inside the earth and the other from outer the sky.

5th of december 2011
ko se mi zdi, da vse razpada, se pravzaprav nekaj novega rojeva.
when it seems like everything is collapsing, something new is actually being born.  

04th of november 2011
came to greece. to join the workshop firing in ancient greek wood kiln and create with my dear friends. listening to their stories about greece here and now, and sensing the place and space, i immediately knew my focus in creation: seeds for new; for new hellada, new me, you, her… seeds always keep alive the old knowledge, but at the same time they grow into something new and by this allow the presence of something never seen before. their essence is the creation of perfect combination of past and present and as such they light the right path. and exactly this i feel is what is needed right now…

19th of october 2011
while working in my workshop, inside me a question arose: are we really going to let the whales to disappear? for me, the whales are not just material animals. but our heavenly ancestors and guiders. they bring new dimension to this earth. they are the keepers of indigenous knowledge. similar to the stones, but from above. they are the symbols of everything sacred and mysterious that can be heard or sensed only through heart. are we really so ignorant that we are going to let this old universe intelligence and mystery that can be puzzled out solely through the heart, disappear? basing the life on just reason quiets them down and expel them from the existence as such. this question put me in feeling of a kind of sadness but also peace and openness. and focus. and immediately, this day i started to create whales…